40251467_2131091010484847_7322323068154544128_o.jpg

Kaj je aikido?

Širom sveta so se ljudje bojevali uporabljajoč meče, sulice in druga orožja. Ko pri roki niso imeli orožij, so koristili rokoborbo, udarce ali rvanje. Tehnike borbe so bile vse do iznajdbe pušk povsod po svetu skoraj enake. Uporaba pušk za borbo pa je povsem spremenila način bojevanja v vojni. Na Japonsko so puške prinesli Portugalci leta 1543, Japonci pa so kmalu zatem pričeli z lastno proizvodnjo pušk. Okrog leta 1590 so puške že uporabljali v vojni, izkazale pa so se za učinkovitejše od tradicionalnih orožij. Kljub temu je bila njihova uporaba še vedno omejena zavoljo omejene proizvodnje. Okrog leta 1600 je Japonsko nadzoroval klan Tokugawa, ki je uspel vzpostaviti sistem nadzora s samuraji. Da bi lažje stabilizirali svojo nadvlado, sta bili proizvodnja ter raba pušk prepovedani, prav tako pa je bila prepovedana praktično kakršnakoli komunikacija z zunanjim svetom. Na ta način so okoliščine omogočile razvoj borilnih tehnik brez pušk tekom skoraj 250 let, dočim so se v tem času v Evropi puške razvijale kot glavno orožje za borbo.

V zgodnjem 19. stoletju je Evropa začela s kolonizacijo Kitajske. Evropejcev Japonska ni zanimala, saj je bila premajhna v primerjavi s Kitajsko. Vendar pa so ZDA prav tako želele sodelovati pri kolonizaciji Kitajske, Japonsko pa uporabiti kot pristanišče za vstop v Kitajsko. Okrog leta 1860 je ameriška mornarica prišla v Japonsko in jo prisilila, da ji odstopi pristanišče kot njeno ozemlje. Zatem so pristanišče želele koristiti tudi evropske države, Japonski pa je tako kot Kitajski grozila kolonizacija. Japonska se je odločila vzpostaviti močno vojsko, da bi se mogla braniti pred ZDA in Evropo, zato so prepovedali meč in napravili vojsko, ki je uporabljala puške.

Samuraji so v klanih, ki so ohranjali tradicijo tehnik mečevanja, so bili nezadovoljni in so poskušali to tradicijo obdržati. Eden od načinov za to je bil prehod v šport. Tako je bil ustvarjen judo, ki sta mu sledila kendo in karate. Takšne športne borilne veščine so podpirali univerzitetni študentje. Veščine, ko niso želele iti po športni poti, so bile imenovane kobudo ali jujitsu. Ena od jujitsu veščin je bila zvana daitoryu jujitsu, ki predstavlja tehnično osnovo aikida. Pomembno je vedeti, da so judo tehnike izšle iz borilnih veščin, ki niso koristile meča, podobno kot karate. Zavolje tega tehnike karateja vsebujejo tehnike s palico, ne pa z mečem. Kendo je temeljil na tehnikah meča, vendar je postal šport. Daitoryu jujitsu pa je osnovali nekdo, ki mu je bil ljub meč in je bil vešč v njegovih tehnikah. Posledično se tehnike daitoryu jujitsa zelo drugačne od tehnik juda in karateja.

V resnici so tehnike datoryu jujitsa zelo podobne tehnikam kenda. Vendar pa je z vadbo tehnik meč bil pozabljen, ljedje pa so pričeli razmišljati o tehnikah ulične borbe v družbi. Po drugi svetovni vojni je veljalo splošno prepričanje, da Japonska ne bi smela sodelovati vojnah, ljudje pa niso imeli ne pušk niti mečev. Pričeli so razmišljati o borbi brez orožij oziroma morda s palico ali nožem. Iz teh okoliščin se je porodilo novo ime, aikido. Ideja aikida je bila nadzorovati situacijo brez borbe. To prepričanje se je skladalo z mišljenjem v ZDA in Evropi, in aikido je dobil filozofsko podporo. Ideja razreševanja konfliktov brez borbe je postala del aikido filozofije.

Zatem se je porodila ideja samoobrambe. Kaj je samoobramba? Običajno ni razlike med napadom in obrambo. Ko nekdo napravi določeno dejanje proti drugemu, se to zove napad. Ko zatem enako dejanje napravi drugi, se to zove obramba. Tako je obramba dovoljena zgolj takrat, ko je nekdo napaden. Če se napad zgodi brez orožja, je moč počakati do napada in šele potem ukrepati. Če pa se napad zgodi s puškami ali durim zelo razvitim orožjem, se je praktično nemogoče obraniti, potem ko se je napad že začel. To pomeni, da je potrebno ustreliti drugega, predno te ta ustreli. S tem se pojavi vprašanje, kako razbrati namere druge osebe. Če ima oseba v rokah puško, policija dvomi v njegove namere in tako nemudoma zahteva, da puško odloži in dvigne roke. Če je temno, kaj naj policaj stori? Morda je primoran ustreliti osebo, preden lahko ta ustreli njega. In naslednje vprašanje je, če je policaj pravilno presodil situacijo ali ne. Če se napad in obramba zgodita med dvema državama, so stvari še bolj zapletene. Najprej je napadena ena država, vendar je težko vedeti, kdo je napad začel. Država lahko sumi, da je napad pričela sovražžna država in sama prične z napadom v imenu obrambe. Kadar se to zgodi med dvema osebama, to imenujemo maščevanje, zakon pa ga prepoveduje. Država lahko kaznuje zločince, tako da se žrtvi ni potrebno maščevati. Med dvema državama pa ni višje avtoritete, tako da je maščevanje dovoljeno. Težko je razločiti med obrambo in maščevanjem. Težava je v tem, da so dejanja napada, maščevanja in obrambe enaka—razlika je zgolj v interpretaciji.

V aikidu je moč ustvariti povsem novo filozofijo. Aikido ne rabi biti samoobramba. Obramba je enaka kot napad. Aikido je način ustvarjanja situacij, v katerih je manj verjetno, da se bo napad zgodil. Če do napada ne pride, obramba ni potrebna. Mislim, da je to edini način, da dosežemo mir.



Doshu, 2004